Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
zamólkel — kla o [u̯kǝu̯] prid. (ọ) 1. ki ima nizek, temen, neizrazit zven: zamolkel glas, zvok; zamolkel ropot; zamolklo grmenje / zamolkli udarci vesel; zamolklo trkanje 2. temen, neizrazit, brez leska: tapete v zamolklih barvah; zamolkla belina snega;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bèzbōjan — prid. 〈odr. jnī〉 1. {{001f}}koji je bez boje (kao voda) 2. {{001f}}pren. koji je bez izrazitih odlika; neizrazit, bezličan [∼ stav] … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
bezbojan — bȅzbōjan prid. <odr. jnī> DEFINICIJA 1. koji je bez boje (kao voda) 2. pren. koji je bez izrazitih odlika [bezbojan stav]; bezličan, neizrazit ETIMOLOGIJA bez + bojan … Hrvatski jezični portal
anémičen — čna o prid. (ẹ) med. ki ima anemijo, slabokrven: anemičen bolnik; postati anemičen // knjiž. neizrazit, medel: literatura je postajala vedno bolj anemična; osebe v povesti so nekam anemične … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bledokŕven — vna o prid. (ŕ r̄) knjiž., redko neizrazit, medel: bledokrvne osebe v drami … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brezizrázen — zna o prid. (á ā) ki ničesar ne izraža: brezizrazen in top obraz; njegov pogled je bil brezizrazen; brezizrazne oči; brezizrazne poteze na obrazu // redko neizrazit, medel: brezizrazna barva; umetniško brezizrazno delo / brezizrazna sivina… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brezobrázen — zna o prid. (ā) 1. knjiž. neizrazit, medel: nedoločne in brezobrazne oblike 2. zastar. nesramen, surov, brezobziren: brezobrazni napadi na pisatelja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
detajlíranje — a s (ȋ) glagolnik od detajlirati: kljub detajliranju dogodka je bil učinek skromen, neizrazit / ko je izdelal vse skice, je bilo potrebno še detajliranje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
góvor — a m (ọ̑) 1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru // sposobnost tega oblikovanja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
malokŕven — vna o prid. (ŕ r̄) 1. med. ki ima zmanjšano količino krvi zaradi krvavitve ali izsušitve: malokrven bolnik 2. publ. slabokrven, anemičen: otrok je malokrven in mora v okrevališče // knjiž. neizrazit, medel: malokrvne osebe v delu; njegova… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
