nečéden

-dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. knjiž. ničvreden, malovreden: ogibaj se ga, nečeden človek je / ukvarja se z nečednim poslom 2. evfem. umazan, zanemarjen: miza je pogrnjena z nečednim prtom; živi v zapuščeni, nečedni hiši ● knjiž. govori nečedne besede govori nespodobno, neprimerno; star. tisto nečedno bolezen je dobil spolno bolezen nečédno prisl.: nečedno govoriti, ravnati