do — prisl. izraža precejšnje približevanje določeni polni meri; skoraj: vas ima do sedemdeset hiš; do dvajset minut hoda / lahko napišeš do sto vrstic največ predl., z rodilnikom 1. za izražanje meje v prostoru a) do katere sega dejanje: priteči do… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
imenováti — újem dov. (á ȗ) 1. dati, določiti ime: kako ga boš imenoval; otroka je imenoval Janez / imenoval ga je po očetu / ladjo so imenovali po njem / imenoval ga je lažnivec, lažnivca rekel mu je // redko našteti (z navedbo imena): imenovati črke… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
jêdro — a s (é) 1. notranji del semena: pregriznila je zrno, jedro je bilo že trdo; jedro in lupina / redko tolkla sta orehe in jedla jedra jedrca; pren. Poznam nekaj njegovih kolegov, povsem praznih ljudi, brez čustev in fantazije. Sama lupina brez… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
litaníje — níj ž mn. (ȋ) 1. rel. molitev iz vzklikov in refrenov, ki jih izmenoma izgovarjajo duhovnik in verniki: moliti litanije / iti k litanijam k popoldanskemu cerkvenemu opravilu; pren., ekspr. če bi hotel vse našteti, bi bile dolge litanije 2. ekspr … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mésec — a tudi sca m (ẹ̑) 1. navadno s prilastkom čas tridesetih, enaintridesetih dni, ki se označujejo z vrstilnimi števniki: našteti mesece; navedite mesec in leto dogodka; pomladni, zimski meseci; imena mesecev; prvi, zadnji dan v mesecu; proizvodnja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nakúkati — am dov. (ū ȗ) po ljudskem verovanju s kukanjem našteti, odmeriti: kukavica mu je nakukala petnajst let; ekspr. kukavica ji je nakukala veliko otrok … Slovar slovenskega knjižnega jezika
naštétje — a s (ẹ̑) glagolnik od našteti: naštetje najpomembnejših del … Slovar slovenskega knjižnega jezika
potréba — e ž (ẹ̑) 1. kar obstaja, nastane zaradi odsotnosti tega a) kar je potrebno za življenje, delo: čutiti, imeti potrebo po jedi, spanju; potešiti si potrebo po pijači, zabavi / duševne, telesne potrebe / nima velikih potreb / jesti brez potrebe b)… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razštéti — štéjem dov. (ẹ ẹ̑) 1. knjiž. s štetjem razdeliti: razšteti denar; razšteti učence na pare 2. zastar. našteti, navesti: vse napake jim je razštel … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rokáv — a m (á) 1. del oblačila, ki obdaja posamezno roko: zašiti, zavihati rokav; obrisati si čelo ob rokav, v rokav, z rokavom; vtakniti roko v rokav; potegnila, pog. pocukala ga je za rokav in mu pomežiknila; levi rokav; prekratki rokavi; rokav je na… … Slovar slovenskega knjižnega jezika