Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
voltairovski — a o [ têr ] prid. (ȇ) tak kot pri Voltairu: voltairovsko gledanje na cerkev, plemstvo / voltairovski posmeh ∙ voltairovski naslanjač velik naslanjač z nizkim sedalom in visokim naslonjalom za hrbet … Slovar slovenskega knjižnega jezika
aksamít — a m (ȋ) tekst. žametu podobna tkanina; velvet: naslanjač, prevlečen z aksamitom; obleka iz rožastega aksamita … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bíčnat — a o prid. (ȋ) ki je iz stebel bičkov: bičnat naslanjač / bičnato močvirje poraslo z bički … Slovar slovenskega knjižnega jezika
naslòn — ôna m (ȍ ó) 1. del stola, klopi, namenjen za naslanjanje hrbta, rok: usedel se je v naslanjač in položil roko na naslon; hrbtni, stranski naslon / sedlo z naslonom // redko ograja z navadno širšim zgornjim delom, urejenim za naslanjanje rok,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
naslonjáč — a m (á) naslanjač: sesti v naslonjač; mehek, usnjen naslonjač … Slovar slovenskega knjižnega jezika
naslonjáča — e ž (á) zastar. 1. naslanjač: sesti v naslonjačo 2. naslonjalo, naslonilo: naslonjača stola … Slovar slovenskega knjižnega jezika
naslónka — e ž (ọ̑) 1. lingv. breznaglasna beseda: raba naslonk // breznaglasna beseda, ki se opira na naglašeno besedo pred seboj: naslonke in proklitike 2. knjiž., redko naslonjalo, zlasti za roke: naslanjač z odlomljeno naslonko … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèudóben — bna o prid. (ȅ ọ ȅ ọ̄) ki ni udoben: neudoben naslanjač, stol; ima zelo neudobno stanovanje / neudobna vožnja nèudóbno prisl.: na trdi klopi je sedel precej neudobno … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ogúliti — im dov., ogúlila in ogulíla (ú) 1. z dolgo rabo, uporabo načeti, poškodovati površino: oguliti naslanjač; obleko je že zelo ogulil; oguliti rokave na komolcih; s čevljem je ogulil steno / ogulil je kožo do krvi odrgnil 2. ekspr. izrabiti,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
póčiti — im dov. (ọ ọ̑) 1. dati kratek, močen glas: suha veja je počila; v temi je nekaj počilo; brezoseb. udaril ga je, da je počilo / strel poči / puška poči strel iz puške // povzročiti kratek, močen glas: počiti s prsti // s tankim prožnim predmetom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
