nalomíti

nalomíti
-lómim dov. (ȋ ọ́) 1. z lomljenjem priti do določene količine česa: nalomiti dračje, veje; nalomi pet kosov kruha / nalomiti kamion kamenja 2. delno zlomiti: veter je nalomil več debel; lepenka se je ob pribijanju nalomila; nalomiti si kost; pren., ekspr. glas se ji je nalomil; notranje se nalomiti nalómljen -a -o: zlomiti nalomljeni trs; njeno življenje je nalomljeno; duševno nalomljeni ljudje

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужна курсовая?

Look at other dictionaries:

  • nalomiti — nalòmiti svrš. <prez. nàlomīm, pril. pr. īvši, prid. trp. nàlomljen> DEFINICIJA 1. lomeći nabrati, nakupiti [nalomiti granja] 2. malo slomiti [nalomiti kost] ETIMOLOGIJA na + v. lom, lomiti …   Hrvatski jezični portal

  • nalòmiti — svrš. 〈prez. nàlomīm, pril. pr. īvši, prid. trp. nàlomljen〉 1. {{001f}}lomeći nabrati, nakupiti [∼ granja] 2. {{001f}}malo slomiti [∼ kost] …   Veliki rječnik hrvatskoga jezika

  • ívovje — a s (í) drevje, grmovje iv: trstje se prepleta z ivovjem // veje iv: nalomiti ivovja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • máčevje — a s (á) nar. ivovje: mačevje raste ob vodi / nalomiti mačevja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • máčica — e ž (ā) 1. manjšalnica od mačka: mačice in psički se igrajo na dvorišču; mlade mačice; dekle je razposajeno kot mačica / ekspr. našo mačico imamo vsi radi mačko 2. pog., ekspr. ljubka, mikavna ženska: spoznal sem ljubko mačico / kot nagovor te… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • na... — predpona 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z na za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti na površino predmeta, na predmet ali v predmet: nalagati, naliti, namazati, namiliti, nanašati, napolniti, natrpati / nalepiti na steklo;… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nalòm — ôma m (ȍ ó) glagolnik od nalomiti: nalom kosti / nikoli si ni opomogel od prvega življenjskega naloma …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • óljčevje — a s (ọ̄) knjiž. oljkove veje: nalomiti oljčevje // oljčni nasad: griči z oljčevjem …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • rešeljíčje — a s (ȋ) drevje, grmovje rešeljik: pobočje, poraslo z rešeljičjem // veje rešeljik: nalomiti rešeljičja …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”