vrzél — i [eu̯ tudi el] ž (ẹ̑) 1. prazen prostor, nastal zaradi manjkanja najmanj enega člena kake celote, sestavljene iz zaporedno sledečih si členov: narediti, zapolniti vrzel; zobne vrzeli; vrzeli med knjigami na policah; vrzeli v plotu / vojaki so… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
akórd — 1 a m (ọ̑) skladni, ubrani glasovi, zvoki: zamrl je zadnji akord; slišijo se akordi harmonike, klavirja; močni akordi; pren., knjiž. zgodba izzveni v realističnem akordu; čisti barvni akordi; mračni akordi življenja ♦ muz. akord istočasno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
akórdičen — čna o prid. (ọ) muz. nanašajoč se na istočasno zvenenje najmanj treh različnih tonov: akordična spremljava / akordična masivnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ávtocésta — in ávto césta e ž (ȃ ẹ) cesta z najmanj dvema pasovoma v vsako smer in po sredi predeljena: graditi avtocesto; zapeljati z avtoceste // široka cesta, določena za avtomobilski promet: vzdrževanje avtoceste Ljubljana Zagreb … Slovar slovenskega knjižnega jezika
braníti — in brániti im nedov. (ȋ á) 1. odvračati napad: braniti most, prehod čez reko; ko je branil tovariša, je bil še sam ranjen; ekspr. braniti do zadnje kaplje krvi, na življenje in smrt; braniti z orožjem; hrabro, srdito braniti; ni napadal, ampak… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
čimmànj — in čím mànj in čim mànj prisl. (ȁ; ȋ ȁ) kar se da malo, kar najmanj: čimmanj razsipaj … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gem — tudi game a [gém] m (ẹ̑) šport. del teniške igre, v katerem mora igralec osvojiti za zmago najmanj štiri točke in dve več kot nasprotnik: zmagal je v vseh gemih in tako osvojil prvi niz … Slovar slovenskega knjižnega jezika
harmoníja — e ž (ȋ) 1. ubranost, skladnost: vse, kar je v sobi, tvori prijetno harmonijo; barvna harmonija; harmonija oblike in vsebine / rušiti harmonijo v kolektivu; živeti v harmoniji 2. muz. glasbena prvina, ki temelji na sočasnih odnosih med toni:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
in — vez. l. med členi v stavku 1. za vezanje dveh istovrstnih členov: oče in sin sta zdoma; prinesi kruha in sira; pospravi krožnike in kar je še na mizi; ves moker in premražen; ravnaj počasi in previdno; duh po mesu in (po) žganju / elipt. ne ve,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kàr — čésar zaim., čémur, kàr, čémer, čímer [mǝr] (ȁ ẹ̑) 1. v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki določa zaimensko odnosnico srednjega spola, nakazano v nadrednem stavku: navdušuje se za vse, kar je lepo; nekaj je na… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
