nadzídek

nadzídek
-dka m (ȋ) 1. zgoraj dodan del zidu, zlasti za okras: plezati na nadzidke; grad z zobčastimi nadzidki 2. izboklina na zidu; strešica, polička: golobi so posedali na nadzidkih; vrata z nadzidkom v slogu Ludovika XIV.; pren., ekspr. modre oči pod nadzidkom tankih obrvi 3. pozneje dograjen zgornji del stavbe: z nadzidkom bi pridobil precej prostora

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем написать курсовую

Look at other dictionaries:

  • frčáda — e ž (ȃ) nadzidek z oknom nad kapom, za katerim je navadno urejen stanovanjski prostor: kmečka hiša s frčado / spati v frčadi …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nad... — ali nàd... predpona v sestavljenkah (ȁ) za izražanje a) lege, položaja, premikanja nad čim: nadcesten, nadgroben, nadletavati, nadmorski, nadpalubje, nadvoz, nadzidek, nadzidati b) preseganja glede na družbeni, službeni položaj: nadlogar, nadmoč …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nápa — 1 e ž (á) 1. grad. naprava nad štedilnikom za odvajanje sopare ali prečiščevanje zraka: montirati, postaviti napo; bakrena, jeklena napa / napa s filtrom / kuhinjska napa 2. nar. zahodno strehi podoben nadzidek nad odprtim ognjiščem za odvajanje… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nazídek — dka m (ȋ) knjiž., redko nadzidek: nad oboki se dviga nazidek; mostovž z nazidki / golobi so posedali na nazidkih šole / podstrešni nazidek …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ôkno — a s, mn. tudi ókna (ó) 1. odprtina v steni stavbe, prevoznega sredstva, narejena zaradi svetlobe, zračenja: soba ima tri okna; narediti okno v steni; zabiti okno z deskami; zazidati okno; postaviti cvetlice na okno; gledati, nagniti se, skočiti… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • posésti — sédem dov., stil. posèl poséla; nam. posést in posèst (ẹ ẹ̑) 1. povzročiti, da kdo pride v sedeč položaj: otroka je posedel k sebi, na konja / posedli so ga na posteljo in mu dali žganja, da bi si opomogel / goste je posedla okrog mize // drug… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • vklesáti — vkléšem dov., vklêši vklešíte (á ẹ) s klesanjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vklesati ime, podobo v kamen; vklesati napis na nagrobnik / ekspr. kipar je vklesal v umetnino svoja čustva // ekspr. narediti, izoblikovati kaj v kaj sploh:… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”