Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
čeznaráven — vna o prid. (á) 1. knjiž. nenavadno, izredno velik: čeznaravna postava 2. zastar. nadnaraven, nenaraven: upodabljati čeznaravno lepoto … Slovar slovenskega knjižnega jezika
čeznatúren — rna o prid. (ȗ) 1. knjiž. nenavadno, izredno velik: ima čeznaturen vpliv na množice; čeznaturna moč; čeznaturno trpljenje 2. zastar. nadnaraven, nenaraven: čeznaturna prikazen … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nad... — ali nàd... predpona v sestavljenkah (ȁ) za izražanje a) lege, položaja, premikanja nad čim: nadcesten, nadgroben, nadletavati, nadmorski, nadpalubje, nadvoz, nadzidek, nadzidati b) preseganja glede na družbeni, službeni položaj: nadlogar, nadmoč … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nàdnatúren — rna o prid. (ȁ ȗ) knjiž. nadnaraven: nadnaturni svet / nadnaturni pojavi / ekspr. premagoval se je z nadnaturno močjo zelo veliko, izredno … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nàdpriróden — dna o prid. (ȁ ọ̑) nadnaraven: nadprirodne sile / pojave, ki si jih ni znal razložiti, je človek imel za nadprirodne … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prekonaráven — vna o prid. (á) zastar. nadnaraven: prekonaravne sile / prekonaravni pojavi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
transcendentálen — lna o prid. (ȃ) 1. knjiž. ki presega naravno, zemeljsko; nadnaraven, nadzemeljski: iskati tolažbe v transcendentalnih upih; vera v nesmrtnost duše in transcendentalne sile 2. filoz., po Kantu nanašajoč se na pogoje spoznavanja, neodvisne od… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
transcendénten — tna o prid. (ẹ̑) knjiž. 1. ki presega izkustvo, zavest; presežen, nadizkustven: transcendentna predmetnost, resničnost 2. ki presega naravno, zemeljsko; nadnaraven, nadzemeljski: bog je transcendenten; transcendenten in imanenten / po veri je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
