Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
bànk — bánka m (ȁ á) nar. delovna miza, pult: mizarski bank; V kotu za točilnim bankom je bil telefonski aparat (B. Pahor) … Slovar slovenskega knjižnega jezika
debelínka — e ž (ȋ) žarg., les. debelinski skobeljnik: mizarski stroj s poravnalnikom in debelinko … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kít — 1 a m (ȋ) največji, ribi podoben morski sesalec z vretenastim telesom in zakrnelimi zadnjimi končinami: zadeti kita s harpuno / lov na kite ♦ zool. brezzobi kiti ki imajo namesto zob dve vrsti poroženelih kožnih gub, Mystacoceti; grenlandski kit … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kléj — a m (ẹ̑) lepilo, pridobljeno zlasti iz nekaterih živalskih snovi: premazati, zalepiti s klejem / kuhati klej / klej v tablicah / čevljarski, mizarski klej; kostni, kožni klej; rastlinski, živalski klej ♦ teh. hladni klej ki lepi brez segrevanja; … Slovar slovenskega knjižnega jezika
méšter — in mêšter tra m (ẹ; ē) nar. vzhodno mojster: mizarski, zidarski mešter / mešter pripovedovanja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mizárna — e ž (ȃ) mizarski obrat, mizarska delavnica: rudniško mizarno modernizirajo; vodja mizarne … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pomočník — a m (í) 1. kdor komu pomaga: dela ni mogel opraviti sam, zato je najel pomočnika; za pomočnika si je vzel sosedovega fanta 2. do 1962 kdor je končal poklicno šolo in opravil pomočniški izpit: mesto pomočnika v trgovini / mizarski pomočnik 3.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prestolováti — újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. s prislovnim določilom imeti stalni vladarski sedež: kralji so prestolovali v Parizu // ekspr. imeti delovno mesto: vodja detektivske službe je prestoloval v centru newyorške policije / zravnan je zapuščal sobo, v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
svínčnik — a m (ȋ) 1. priprava iz lesene paličice z grafitnim vložkom za pisanje, risanje: ošiliti svinčnik; pisati s svinčnikom; konica svinčnika; nalivno pero in svinčnik / svinčnik se je zlomil / mehki ki ob manjšem pritisku dela vidno črto, trdi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žebèlj — bljà in žêbelj blja m (ǝ̏ ȁ; é) tanek, navadno valjast predmet za pritrjevanje, ki je na enem koncu glavičasto razširjen: žebelj popusti, se ukrivi, zarjavi; izdelovati žeblje; puliti žeblje s kleščami; s kladivom zabiti žebelj; okovati cokle z… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
