Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
vodén — a o prid. (ẹ̑) 1. ki ima, vsebuje veliko vode: zgodnje češnje so vodene / voden sneg mehek, topeč se 2. ki je zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti manj kvaliteten, nekvaliteten: vodena juha, omaka; vodeno mleko, vino // ki je svetle,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
alvéola — tudi alveóla e ž (ẹ̑; ọ̑) anat. 1. jamica v čeljusti, v kateri je zob, zobna jamica: alveole v zgornji čeljusti 2. najmanjša votlinica v pljučih, pljučni mehurček: pljučni krili z alveolami ◊ lingv. alveole rebrasti, vzbočeni del ust za sekalci … Slovar slovenskega knjižnega jezika
blíniti se — im se nedov. (í ȋ) redko razblinjati se: vsaka rešitev se je blinila kakor milni mehurček … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brbúnek — nka m (ȗ) redko mehurček, ki se vzdiguje, kadar voda izvira, vre: srebrni vodni brbunki … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mehúr — ja m (ú) 1. okrogla tvorba s tankimi stenami, katere notranjost je napolnjena s plinom ali tekočino: mehur se je naredil; predreti mehur; milni mehur; napet mehur / na hrbet si je privezal plavalni mehur / zračni mehurji se dvigajo iz globine… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mehúrec — rca m (ū) star. mehurček: pene se pršijo v milijarde mehurcev ♦ biol. zarodni mehurec mehurčku podoben zarodek mnogoceličarjev, obdan z enojno plastjo celic; blastula … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ožigálka — e ž (ȃ) nav. mn., zool. s strupeno sluzjo napolnjen mehurček s trnasto cevčico: lovke z ožigalkami … Slovar slovenskega knjižnega jezika
plínski — a o prid. (ȋ) nanašajoč se na plin: a) plinski ovoj okrog nebesnega telesa b) plinski števec; plinski vod; plinska napeljava, pipa; plinska peč, svetilka; plinska vrtina; plinsko omrežje / avtomobili na plinski pogon; plinska zmes za motor;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pljúčen — čna o prid. (ȗ) nanašajoč se na pljuča: pljučno tkivo / prebolel je več pljučnih bolezni / pljučni kirurg kirurg za operacije pljuč; pljučna tuberkuloza ● poljud. pljučna pečenka goveje meso s hrbtnega dela ob ledvicah, strok. goveji file ◊ anat … Slovar slovenskega knjižnega jezika
póčiti — im dov. (ọ ọ̑) 1. dati kratek, močen glas: suha veja je počila; v temi je nekaj počilo; brezoseb. udaril ga je, da je počilo / strel poči / puška poči strel iz puške // povzročiti kratek, močen glas: počiti s prsti // s tankim prožnim predmetom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
