- mêčev
- -a -o (é) pridevnik od meč: mečev ročaj; mečeva konica
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
mêčev
Look at other dictionaries:
mèč — mêča m (ȅ é) 1. orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje: meč se sveti; izdreti, izvleči meč; nositi meč; vitez si je opasal meč; potegniti meč iz nožnice; prijeti za meč; zamahniti z golim mečem; krvav meč; oster meč;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brènk — brénka m (ȅ ẹ) glas strune ob trzljaju s prstom: zaslišal je brenk kitare; brenk in pisk / ob brenku zvonca je prišla odpirat // redko glas ob zadevanju kovinskih predmetov: razlegajo se brenki mečev ob oklepe medm. (ȅ) posnema glas strune:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krížanje — a s (ȋ) glagolnik od križati: a) mučenje in križanje upornikov / blagoslavljanje in križanje / zagotoviti je treba varnost na križanju zelo prometnih poti / križanje različnih interesov, teženj ∙ ekspr. križanje mečev boj, navadno z meči;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
leskèt — éta m (ȅ ẹ) knjiž. lesk, lesketanje: rahel lesket je ležal na mirni gladini; lesket mečev / lesket v očeh / lesket sonca … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mêčar — ja m (ȇ) agr. fižol, katerega strok je podoben meču in mečár ja m (ȇ; á) nekdaj 1. vojak, oborožen z mečem: pogumen mečar 2. izdelovalec mečev: mečar na dvoru … Slovar slovenskega knjižnega jezika
požirálec — lca [u̯c] m (ȃ) kdor kaj požira: te viruse bi lahko imenovali požiralce bakterij ∙ požiralec mečev, ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča, gorečo palico … Slovar slovenskega knjižnega jezika
