brezvésten — tna o prid., brezvéstnejši (ẹ̄) 1. ki je brez vesti: brezvestni ljudje; brezvesten oderuh / tako početje je brezvestno in zločinsko 2. redko malomaren, neprizadeven: brezvesten delavec / brezvestno opravljanje službe … Slovar slovenskega knjižnega jezika
indolénten — tna o prid. (ẹ̑) knjiž. malomaren, neprizadeven: indolenten delavec / na anketo so dobili samo nekaj precej indolentnih odgovorov // ravnodušen, brezbrižen: do literature je bil vedno indolenten / indolenten odnos ◊ med. indolentne otekle… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lahkoúmen — mna o prid. (ú ū) 1. star. ki v ravnanju, odločitvah premalo misli na možne posledice; lahkomiseln: ne zaupajo mu, ker je malomaren in lahkoumen / prazne in lahkoumne besede 2. knjiž., redko bister, (duševno) prožen: to je lahkoumen človek 3.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ležêren — rna o prid. (ȇ) 1. pri katerem ni potreben trud, prizadevanje; lagoden, počasen: ležerna izvedba vaje; ležerno sprehajanje // ki ljubi stanje, v katerem se ni treba truditi, prizadevati: je sicer sposoben, a preveč ležeren 2. nav. ekspr.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
malomárnež — a m (ȃ) ekspr. malomaren človek: učiteljica mu je rekla, da je največji malomarnež v razredu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèdiscipliníran — a o prid. (ȅ ȋ) ki ni discipliniran, se ne podreja disciplini: malomaren, nediscipliniran delavec / nedisciplinirani tekmovalci, učenci; nesrečo je zakrivil nediscipliniran voznik / nedisciplinirano ravnanje, vedenje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nemáren — rna o prid., nemárnejši (á ā) 1. neskrben, malomaren, neprizadeven: biti nemaren delavec / nemarno opravljanje službe // ekspr. ki ne dela rad; len: nemaren človek; fant je zelo nemaren // nar. lenoben, mlahav: postajati zaspan in nemaren 2.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèskrupulózen — zna o prid. (ȅ ọ̑) knjiž. malomaren, neprizadeven: neskrupulozen uradnik / neskrupulozen odnos do dela / neskrupulozna kritika brezobzirna … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nevnémaren — rna o prid. (ẹ̑) nar. gorenjsko malomaren, brezbrižen: kako more biti tako nevnemaren, da niti pogledat ne pride … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sovrážnik — a m (ȃ) 1. kdor ima, kaže do koga zelo nenaklonjen čustveni odnos, navadno združen z željo škodovati mu: ta človek je njegov sovražnik; nimam sovražnikov; ekspr. smrtni, zagrizen sovražnik; prijatelj in sovražnik / pes in mačka sta si sovražnika … Slovar slovenskega knjižnega jezika
