- belóčnica
- -e ž (ọ̑) anat. bela, neprozorna zunanja plast zrkla: vnetje beločnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
belóčnica
Look at other dictionaries:
bél — a m (ẹ̑) fiz. enota za merjenje jakosti zvoka ali glasnosti í [beu̯] ž (ẹ̑) 1. les. svetlejši les na obodu debla; beljava: bel je že preperela 2. vet. očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; siva mrena: konj ima bel ◊ anat. bela živčna… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obráčati — am nedov. (ā ȃ) 1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati; obračati ladjo; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
roženíca — 1 e ž (í) 1. anat. sprednja, prozorna, nekoliko izbočena plast zrkla: vnetje roženice; roženica in beločnica / očesna roženica 2. nekdaj posoda iz roga, navadno za sol ali tekočino: napolniti roženice s pijačo 2 e ž (í) nar. vzhodno škarnik,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
