pripirálen — lna o prid. (ȃ) teh., navadno v zvezi pripiralna loputa loputa, ki duši, zmanjšuje tok plina, tekočine: odpreti, pripreti pripiralno loputo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pripíren — rna o prid. (ȋ) nanašajoč se na pripiro ali pripiranje: pripirna reža je prevelika / pripirna letev ◊ teh. pripirna loputa loputa, ki duši, zmanjšuje tok plina, tekočine … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lopútati — am nedov. (ū) 1. glasno zapirati, zlasti vrata: ne loputaj, da ne zbudiš otroka; jezno loputati z vrati 2. ekspr. dajati močne, zamolkle glasove: okna, vrata loputajo 3. s silo se zadevati ob kaj; butati: veter loputa v okna ● redko race loputajo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lopútica — e ž (ú) manjšalnica od loputa: dohod je zapirala loputica … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lopútka — e ž (ú) manjšalnica od loputa: odprl je loputko v stropu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lopútnica — e ž (ȗ) loputa: vzdigniti loputnico / loputnice mlina na veter lopate … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lopútnik — a m (ȗ) 1. priprava za zapiranje odprtine, odpirajoča se navadno navzgor; loputa: stopnice so skozi loputnik držale na podstrešje // nar. gorenjsko kos blaga pri kratkih moških hlačah, ki se spredaj odpenja; bavtara: velik loputnik 2. nar.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sámozapirálen — lna o prid. (ȃ ȃ) narejen tako, da se lahko zapre sam: samozapiralna loputa … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zaklòp — ópa in ôpa m (ȍ ọ, ó) 1. knjiž. del strelnega orožja za zapiranje, polnjenje strelne cevi; zaklep: zaklop poči, zaškrta; zaklop puške 2. star. loputa: odpreti, zapreti zaklop; zaklop na odprtini / zaklop pri svinjaku loputna vrata // pokrov:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zaklópec — in zaklôpec pca m (ọ̄; ó) star. loputa: odmakniti zaklopec z odprtine // pokrov: skrinjica s steklenim zaklopcem / pisarniška omara z zaklopcem rolojem … Slovar slovenskega knjižnega jezika
