brahikefálen — lna o prid. (ȃ) antr. ki ima kratko in okroglo glavo; kratkoglav, okrogloglav: brahikefalni tip človeka / brahikefalna lobanja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dolgoglàv — in dolgogláv áva o [u̯g] prid. (ȁ á; ȃ) antr. ki ima dolgo in ozko glavo: dolgoglav človek / dolgoglava lobanja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dolihokefálen — lna o prid. (ȃ) antr. ki ima dolgo in ozko glavo, dolgoglav: dolihokefalni tip človeka / dolihokefalna lobanja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kóst — í ž (ọ̑) 1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost; lobanja je iz osmih kosti; podolgovata, sploščena, štirioglata kost; prelom kosti; mišice in kosti; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost; suha… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kratkoglàv — in kratkogláv áva o prid. (ȁ á; ȃ) antr. ki ima kratko in okroglo glavo: kratkoglav človek / kratkoglava lobanja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lobánjast — a o prid. (á) redko 1. podoben lobanji: lobanjasta gomila 2. pri katerem je lobanja zelo izrazita: ptiček z neporaslo, lobanjasto glavico … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mikrokefálen — lna o prid. (ȃ) antr. ki ima drobno, majhno glavo, drobnoglav: mikrokefalni tip človeka / mikrokefalna lobanja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mrtváški — a o prid. (á) nav. ekspr. mrliški: obraz mu je postajal mrtvaški; imel je že mrtvaško polt / mrtvaški duh duh po mrliču, svečah in rožah / mrtvaški oder oder, na katerem leži mrlič do pogreba; mrtvaški pot pot pri smrtnem boju ali zelo velikem… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ogródje — a s (ọ̑) 1. kar nosi, povezuje napravo, objekt in daje osnovno obliko: postaviti trdno ogrodje; leseno, železno ogrodje; ogrodje strehe; ogrodje vozila; ogrodje iz cevi, žic / ostalo je samo še ogrodje barake / nosilno ogrodje // navadno s… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
okroglína — e ž (í) 1. okrogel, zaobljen del česa: okroglina vesla se je prelomila / z neporasle okrogline je bil lep razgled na dolino / mehke okrogline obline ♦ obrt. rokavna okroglina zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez // kar je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika