- lájež
- -a m (ȃ) glagolnik od lajati: od daleč se sliši lajež; glasen lajež; lajež lisice, psov / lajež strojnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
lájež
Look at other dictionaries:
dívji — a e prid. (í) 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krvoslédec — dca m (ẹ̑) lov. pes, ki sledi obstreljeno divjad po krvni sledi: glasen lajež krvosledcev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
láj — a m (ȃ) knjiž., redko lajanje, lajež: zaslišati laj; pasji laj … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lomást — in lomàst ásta m (ȃ; ȁ á) knjiž. 1. redko hrušč, trušč: lomast ledovja in reke; lomast, kakor bi se podirali stoletni hrasti / okoli čebelnjaka se je slišal lomast in pasji lajež lomastenje 2. ekspr. kdor lomasti: dve toni težek lomast zdrobi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
šakálski — a o prid. (ȃ) nanašajoč se na šakale: šakalski lajež / šakalski obraz … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sledár — ja m (á) srednje velik lovski pes rjave barve z visečimi uhlji in gosto, kratko dlako: gojiti sledarje // lov. pes, ki sledi obstreljeno divjad po krvni sledi; krvosledec: lajež sledarjev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
slédec — dca m (ẹ̑) lov. pes, ki sledi divjad: lajež sledcev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
stékel — stêkla o [ǝu̯] prid. (ẹ é) 1. ki ima steklino: stekel pes; stekla lisica; ta žival je stekla; divja okrog kot stekel pes / kot psovka izgini, ti stekli pes 2. ekspr. silovit, divji: od daleč je bilo slišati stekel lajež / med njima se je razvila … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zakulísen — sna o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na zakulisje: zakulisni prostor / streljanje, pasji lajež in drugi zakulisni odrski efekti 2. ekspr. javnosti prikrit, navadno povezan s spletkami: zakulisni boj; zakulisna diplomacija; zakulisno odločanje /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zrédka — prisl. (ẹ̑) knjiž. redko, poredko: zredka obiskuje svoje starše; nočno tišino je le zredka pretrgal lajež psov … Slovar slovenskega knjižnega jezika
