Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
brezdélnost — i ž (ẹ̑) brezdelje: preživljati dneve v lenobni brezdelnosti / dražila jo je njegova lahkomiselnost in brezdelnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brezmíselnost — i [sǝl] ž (ȋ) knjiž., redko lastnost, značilnost brezmiselnega: sprevideti brezmiselnost svojega početja / to ni več lahkomiselnost, to je brezmiselnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
frivólnost — i ž (ọ̑) knjiž. lahkomiselnost, neresnost: fantovska frivolnost / delo predstavlja višek pariške frivolnosti in lahkotnosti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
greníti — ím nedov. (ȋ í) delati kaj manj prijetno, manj srečno: nasprotovanja mu grenijo veselje do dela; lahkomiselnost otrok mu greni življenje; zakaj bi si človek grenil še zadnje trenutke; pesn. bridkost mi je grenila srce // redko povzročati, da je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izprašíti — ím tudi sprašíti ím dov., izprášil tudi sprášil (ȋ í) odstraniti prah iz česa: izprašiti obleko, preprogo; izprašiti in izkrtačiti naslonjače ∙ šalj. izprašiti komu hlače, zadnjico natepsti ga; ekspr. izprašil bo sinu lahkomiselnost iz glave s… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lahkomíšljenost — i ž (ȋ) lahkomiselnost: dokazal je svojo lahkomišljenost; mladostna lahkomišljenost / zagrešiti lahkomišljenost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lahkoúmnost — i ž (ú) 1. star. lahkomiselnost: zgražali so se nad njegovo lahkoumnostjo; mladostna lahkoumnost 2. zastar. lahka razumljivost: spis se odlikuje po zanimivosti in lahkoumnosti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
otróški — a o prid. (ọ) nanašajoč se na otroke: otroški organizem; otroška domišljija; otroška lahkomiselnost, nagajivost, trma; otroško veselje / otroški govor, jezik / otroška doba; tu je preživel svoja otroška leta / otroške bolezni bolezni, ki se… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pokídati — am dov. (í ȋ) 1. star. skidati: pokidati gnoj / pokidati hlev počistiti, očistiti ga 2. pog., ekspr., v zvezi z ga, jo narediti neumnost, lahkomiselnost: že spet si ga pokidal; to jo je pokidal ● ekspr. golobi so vse pokidali z iztrebljanjem… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pokrónati — am dov. (ọ̑) pog., v zvezi z ga 1. narediti neumnost, lahkomiselnost: če ga je kaj pokronal, se je zmeraj zatekel k njej; s tako odločitvijo ga je zares pokronal // narediti napako: bal se je, da ga bo pri nastopu kaj pokronal 2. poveseljačiti:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
