Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
ciklo... — ali cíklo... prvi del zloženk (ȋ) 1. nanašajoč se na ciklus, krog, kroženje: ciklometričen 2. kem. nanašajoč se na organske spojine z ogljikovimi atomi, razporejenimi v obroču: cikloparafin … Slovar slovenskega knjižnega jezika
elektrón — a m (ọ̑) fiz. osnovni delec z negativnim električnim nabojem: elektroni in protoni; usmeriti curek elektronov; kroženje negativnega elektrona okrog pozitivnega jedra / pozitivni elektron pozitron; prosti elektron ki ni vezan na strukturo atoma;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krogotèk — in krogoték éka m (ȅ ẹ; ẹ̑) knjiž. kroženje: krogotek zemlje okrog sonca / krogotek življenja in smrti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krogotòk — in krogotók óka m (ȍ ọ; ọ̑) knjiž. kroženje: krogotok krvi po telesu / večni krogotok letnih časov … Slovar slovenskega knjižnega jezika
króžen — žna o prid. (ọ̄) nanašajoč se na krog ali kroženje: krožni izsek, lok; prehajati iz krožne oblike v spiralo / krožna cesta; krožna planinska pot / stavba ima krožni hodnik; krožni trdnjavski zid / krožno dirkališče, tekališče / satelit je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obtèk — éka m (ȅ ẹ) redko kroženje: obtek zraka ♦ žel. čas med dvema zaporednima nakladanjema na železniško vozilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
planéten — tna o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na planet: planetni prah / planetno gibanje / planetni sistem vsa nebesna telesa, ki krožijo okoli Sonca ♦ teh. planetno gibanje kroženje enega strojnega elementa okrog svoje osi in še okrog drugega elementa … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vesólje — a s (ọ̑) 1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so: teorija o nastanku vesolja; red, zakoni v vesolju 2. prostor, v katerem so nebesna telesa: vesolje se širi; ekspr. neizmerno vesolje; kroženje nebesnih teles v vesolju / … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vijúganje — a s (ū) glagolnik od vijugati: kroženje in vijuganje letal / reka se v rahlem vijuganju izgublja med drevjem ♦ šport. vožnja na smučeh, pri kateri si sledi več zaporednih zavojev v levo in desno … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zapréti — prèm dov., zapŕl (ẹ ȅ) 1. dati kaj v tak položaj a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapreti okno, vrata; zapreti zapornice; vrata so se s treskom zaprla / zapreti vrata z zapahom b) da postane notranjost nedostopna: zapreti predal /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
