- korobáč
- -a m (á) biču podobna priprava iz spletenih šib, jermenov, vrvi za udarjanje: ošvrknil ga je s korobačem; usnjen korobač; šibe in korobači // redko bič: udariti konja s korobačem
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
korobáč
Look at other dictionaries:
bíkovka — e ž (í) močen korobač iz posušene bikove kite: bikovka jim je padala po hrbtu; pretepsti z bikovko / umrla je za posledicami bikovke … Slovar slovenskega knjižnega jezika
jerménast — a o prid. (ẹ) ki je iz jermenov: jermenaste sandale / jermenasti korobač ♦ anat. jermenasta mišica mišica, ki je po obliki podobna jermenu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nagájka — e ž (ȃ) v ruskem okolju, nekdaj korobač, bič: udariti z nagajko / kozaška nagajka … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prámen — éna m (á ẹ) daljši, tanjši skupek las, niti, vlaken: spletati pramene v kito; razdeliti lase v več pramenov; volneni pramen / pramen sivih las ♦ tekst. dolg, valjasto oblikovan skupek neurejenih vlaken s premerom od 1 do 2,5 cm // kar je temu… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
štibál — a m (ȃ) nav. mn., star. zgornji del škornja; golenica: korobač je vtaknil za štibale; nagubani, visoki štibali // škorenj: novi štibali … Slovar slovenskega knjižnega jezika
strêmen — éna m (é ẹ) 1. skupek posukanih niti, pramenov: stremen vrvi se je utrgal; konopna vrv iz treh, štirih stremenov / korobač, pleten v pet stremenov 2. redko streme: vtakniti nogo v stremen … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vihtéti — ím nedov. (ẹ í) 1. držeč v roki premikati kaj v velikih lokih: sedel je v sedlu in vihtel bič; vihteti korobač, palico; ukaje je vihtel klobuk nad glavo / otroci so vihteli zastavice mahali z njimi 2. zamahovati pri delu s čim: z lahkoto je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žíla — e ž (í) 1. cevast organ, po katerem teče kri ali limfa: žila nabrekne, poči, se zamaši; prerezati, prevezati, stisniti žilo; dati injekcijo v žilo; kri kroži, se pretaka po žilah; debele žile; vratna žila; žila na zapestju; poapnenje žil; utrip… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žílavka — e ž (í) 1. trta s srednje velikimi grozdi, ki se goji zlasti v Hercegovini: nasaditi žilavko // kakovostno belo vino iz grozdja te trte: piti žilavko 2. močen korobač iz posušene bikove žile: udariti z žilavko … Slovar slovenskega knjižnega jezika
