kolésje

kolésje
-a s (ẹ̑) 1. skupina med seboj funkcionalno povezanih koles: kolesje se vrti; kolesje ure; okrov kolesja; oglušujoč ropot kolesja / pogonsko kolesje; letalo je spustilo pristajalno kolesje; zobato kolesje / vse kolesje se je pokvarilo vsa kolesa / ekspr., z oslabljenim pomenom kolesje bojnega stroja se je začelo vrteti hitreje 2. publ., s prilastkom sistem, način (delovanja): spoznavati kolesje obveščevalne službe

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужно сделать НИР?

Look at other dictionaries:

  • diferenciálen — lna o prid. (ȃ) nanašajoč se na diferencial ali diferenco: diferencialno kolesje / diferencialno in integralno računanje / diferencialni znaki razlikovalni, razločevalni znaki ◊ bot. diferencialna rastlina rastlina, ki je značilna za… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • hreščáti — ím nedov., hrêšči in hréšči; hréščal in hrêščal (á í) 1. dajati kratke, rezke glasove: suhe veje se lomijo in hreščijo; brezoseb. povsod je hreščalo in pokalo / ekspr. vrata so hreščala, ko jih je odpiral zelo škripala / stopali so previdno, da… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • intrigántstvo — a s (ā) nav. slabš. zvijačno, zahrbtno delovanje proti komu, spletkarjenje: zašel je v kolesje intrigantstva in komolčarstva / intrigantstvo in neodkritost …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • mašineríja — e ž (ȋ) 1. pog. sestav strojev: tovarna ima obrabljeno, staro mašinerijo / odrska mašinerija; pren., ekspr. biti samo kolesce v mašineriji 2. ekspr. zapleten, navadno natančno, mehanično delujoč sistem, zlasti v družbenem življenju: mašinerija… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • prestáven — 1 vna o prid. (ȃ) nanašajoč se na prestavo ali menjalnik: prestavno kolesje / prestavna ročica ročica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku ◊ muz. prestavni znak znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pretíčen — čna o prid. (ȋ) knjiž. prestaven1: pretično kolesje …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • úra — e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri;… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zdrkováti — újem nedov. (á ȗ) 1. občasno se premikati z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen na kolesu zdrkuje; kolesje ure zdrkuje // pri takem premikanju dajati kratke, rezke glasove: pogledal je na stensko uro, ki je začela… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”