- klénkanje
- -a s (ẹ̑) glagolnik od klenkati: slišalo se je le klenkanje / klenkanje klavirja
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
oktán — a m (ȃ) teh. sestavina bencina, ki zmanjšuje, preprečuje klenkanje: količina oktana v bencinu / žarg. bencin z osemdesetimi oktani ki ima oktansko število osemdeset ◊ kem. nasičeni aciklični ogljikovodik, katerega molekula vsebuje osem atomov… … Slovar slovenskega knjižnega jezika