Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
jézast — a o prid. (ẹ) redko jezljiv, jezav: jezast pijanec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kljubôten — tna o prid. (ó) zastar. kljubovalen: bil je jezljiv in kljuboten … Slovar slovenskega knjižnega jezika
samosvój — ôja e prid. (ọ ó) 1. ki misli, ravna po svoje, ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih: samosvoj otrok; bil je samosvoj in jezljiv; postala je tako samosvoja / ta konj je zelo samosvoj trmast // čudaški, poseben: bil je malo samosvoj človek 2.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žólčen — čna o [u̯č] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na žolč: žolčne snovi / žolčni napad / žolčna preiskava ♦ med. žolčni kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki so v žolču; žolčne kisline kisline, ki so v žolču; žolčna barvila snovi, ki dajejo barvo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žolčljív — a o [u̯č] prid. (ȋ í) ekspr. jezljiv, togotljiv: po naravi je zelo žolčljiv / človek žolčljivega videza // strastno, popadljivo sovražen: pisec kritike je preveč žolčljiv / žolčljiv ton polemike; žolčljive besede; žolčljiva ironija žolčljívo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
