- iznakáženec
- tudi iznakažênec tudi znakáženec tudi znakažênec -nca m (ȃ; é) ekspr. iznakažen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
popáčenec — nca m (ȃ) star. iznakaženec: obraz popačenca je bil čisto izmaličen ∙ star. moralni popačenec pokvarjenec, izprijenec … Slovar slovenskega knjižnega jezika