bélec — lca [za žival tudi u̯c] m (ẹ̑) 1. človek bele rase: boj za enakopravnost črncev in belcev 2. belkasta žival, navadno konj: jahati na belcu; isker belec 3. pog., slabš., redko belogardist, domobranec: belci in Lahi so napadli partizane … Slovar slovenskega knjižnega jezika
boríti se — ím se nedov. (ȋ í) 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: boriti se s sovražnikom; junaško se je boril; bataljon se je boril do zadnjega moža; boriti se na nož, na življenje in smrt; boril se je kakor lev; pren. boriti se zoper obup;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
čŕnec — nca m (ȓ) 1. človek črne rase: ameriški črnci; boj za enakopravnost črncev 2. redko črna žival, navadno konj: rjavec in črnec 3. zastar. črna kava: skodelica dišečega črnca … Slovar slovenskega knjižnega jezika
demonstrírati — am nedov. in dov. (ȋ) 1. množično izražati razpoloženje, navadno v znak protesta: množice so demonstrirale proti diktaturi; študentje so demonstrirali pred ambasado; demonstrirati za enakopravnost 2. preh. nazorno prikazovati pojave ali predmete … Slovar slovenskega knjižnega jezika
enako... — prvi del zloženk nanašajoč se na enak: enakovreden, enakozložen; enakonočje, enakopravnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
enákost — i ž (ā) lastnost, značilnost enakega: enakost gledišč o vprašanjih razorožitve; enakost ploščin; količinska, oblikovna enakost; popolna enakost zagovora obtoženih / napisati znak enakosti med enakima količinama // enakopravnost: enakost ljudi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
enakoveljávnost — i ž (á) enakovrednost: enakoveljavnost šolskih predmetov / enakopravnost in enakoveljavnost vseh stanov … Slovar slovenskega knjižnega jezika
feminístka — e ž (ȋ) v meščanski družbi ženska, ki si prizadeva za enakopravnost z moškimi: postala je vneta feministka … Slovar slovenskega knjižnega jezika
feminízem — zma m (ȋ) 1. v meščanski družbi gibanje žensk za enakopravnost z moškimi: pospeševanje feminizma 2. pojavljanje ženskih značilnosti, lastnosti pri moškem: feminizem pri evnuhih … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izbojeváti — újem dov. (á ȗ) 1. z oboroženim spopadom, bojem priti do česa: izbojevati svobodo, zmago; izbojevati si mir z orožjem / knjiž., z notranjim predmetom izbojevati boj 2. s prizadevanjem priti do česa: izbojevati pravico; izbojeval mu je vstop v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika