- dobrótnik
- -a m (ọ̑) kdor izkazuje, deli komu dobrote: on je naš največji dobrotnik; vse življenje mu je bil dobrotnik; slabo vrača svojemu nekdanjemu dobrotniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
dobrótnik
Look at other dictionaries:
dobrótniški — a o (ọ̑) pridevnik od dobrotnik: dobrotniški nagibi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vsèusmíljen — a o prid. (ȅ ȋ) knjiž. ki se vseh usmili: vseusmiljen dobrotnik … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žível — a o [eu̯] medm. (ȋ) 1. izraža a) željo, da bi kdo dolgo, uspešno živel: živel dobrotnik, kralj b) slavljenje, poveličanje: živeli osvoboditelji; živel zmagovalec c) željo, da bi se kaj ohranilo, uresničilo: živela republika; živela svoboda č)… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zlódejevec — in zlódjevec vca m (ọ̑) slabš. zloben, hudoben človek: iz zlodejevca je postal dobrotnik ljudi / kot psovka le čakajte, zlodejevci, ko vas dobim … Slovar slovenskega knjižnega jezika
