- divjánje
- -a s (ȃ) glagolnik od divjati: težko je prenašala njegovo divjanje; divjanje otrok / divjanje sovražnikovih čet / divjanje morja / divjanje cen
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
divjánje
Look at other dictionaries:
bêsen — in bésen sna o prid., bêsnejši in bésnejši (é ē; ẹ ẹ̄) 1. jezen do skrajnosti: upravičeno je bila besna; besen na soseda / besen bik / besno rjovenje živine; pes je lajal kot besen; otepal je okoli sebe kot besen 2. ekspr. ki ima veliko hitrost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
elemènt — ênta m (ȅ é) 1. sorazmerno samostojen del celote, prvina: razstaviti pripravo na elemente; gradbeni, konstrukcijski, montažni element // sestavni del, sestavina: točka, premica in ravnina so elementi geometrije; to so bistveni elementi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
esêsovski — a o prid. (ȇ) nanašajoč se na esesovce: esesovski oddelki / stražar v esesovski uniformi / esesovsko divjanje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
fúror — ja in órja m (ȗ, ọ̑) knjiž. besnenje, divjanje: tevtonski furor / pooseb. omenjeni šahist je bil pravi turnirski furor … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hudoúrnik — a m (ȗ) 1. gorski potok z zelo velikim padcem: hudourniki derejo v dolino; regulirati, zajeziti hudournik; divjanje hudournikov; razdiralna moč hudournikov; planil je v hišo kakor hudournik / ekspr. solze so se ji v hudournikih ulile po licih 2 … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ínkubus — a m (ȋ) po verovanju v srednjem veku demonsko bitje, ki nadleguje ženske v spanju: divjanje inkubusov … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krotíti — ím nedov. (ȋ í) delovati na žival tako, da se obnaša mirno, ubogljivo: z vajetmi je krotil iskre konje; krotiti psa / krotiti nemirno čredo / krotiti leve, tigre / ekspr. otrok ni mogla več krotiti // nav. ekspr. delovati na kaj tako, da se… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèčlôvek — éka m ed. in dv. (ȅ ó ȅ ẹ) ekspr. kdor nima, ne kaže pozitivnih moralnih lastnosti: v njegovi poeziji si stojita nasproti človek in nečlovek; spreminjati se v nečloveka; divjanje nečloveka; prim. neljudje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
neúren — rna o prid. (ȗ) nanašajoč se na neurje: neurni oblaki se kopičijo od severa / divjanje neurne vode … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pogólten — tna o [u̯t] prid., pogóltnejši (ọ ọ̄) slabš. 1. ki čuti, ima veliko željo po jedi; požrešen: je zelo pogolten / pogolten na meso / jesti s pogoltnim tekom; pren. divjanje pogoltnega ognja 2. ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
