bézgati — am nedov. (ẹ̑) nar. dirjati, divjati: otroci so bezgali med bajtami … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bezljáti — ám [bǝz in bez] nedov. (á ȃ) 1. splašeno se poditi: krave bezljajo // pog. dirjati, divjati: kam pa bezljaš 2. pog., ekspr. lahkomiselno se izživljati, zlasti spolno: prej je bil soliden, zdaj pa je začel bezljati … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dírjanje — tudi dirjánje a s (ȋ; ȃ) glagolnik od dirjati: dirjanje konj / otroci so se naveličali dirjanja po dvorišču … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dirjíhati — am nedov. (í) zastar. dirjati, dirjastiti: dirjihati čez travnik in skozi grmovje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ísker — kra o prid. (í) 1. ki se živahno, lahkotno premika: iskri konji; njegov vranec je isker kakor vrag // knjiž. hiter, uren, živahen: isker tek; z iskrim gibom glave je vrgla s čela koder las / prijetno, iskro dekle 2. nav. ekspr. ki se iskri, sveti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
jádrn — 1 a o prid. (ȃ) star. (zelo) hiter: jadrn konj; jadrne kočije / jadrna vožnja jádrno prisl., knjiž., ekspr. hitro: jadrno bežati, dirjati / povedala je in jadrno odšla 2 a o prid. (ȃ) nanašajoč se na jadro: jadrne vrvi / jadrna površina … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kolòp — ôpa m, mest. ed. tudi kolópu (ȍ ó) nar. zelo hiter tek, zlasti pri konju; galop: preiti iz drnca v kolop; dirjati v kolopu ∙ ekspr. na ves kolop je tekel zelo hitro … Slovar slovenskega knjižnega jezika
spláv — in splàv spláva m (ȃ; ȁ á) 1. preprosto, navadno iz hlodov narejeno plovilo: naložiti tovor na splav; prepeljati se na splavu, s splavom; čolni in splavi / (gumijast) rešilni splav 2. za plovbo po reki povezan ali s klini zbit les: splav je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zdírjati — am dov. (ȋ) 1. začeti dirjati: konj se je odvezal in zdirjal 2. hitro steči: konja sta zdirjala po cesti; jezdeca sta si zdirjala nasproti 3. ekspr. zelo hitro iti, oditi: zdirjati iz sobe, na dvorišče, v hišo; zdirjali so po hribu navzdol; ves… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zletéti — ím dov., zlêtel (ẹ í) 1. premakniti se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: počakaj, da čebele zletijo; kanarček je zletel iz kletke; pikapolonica je zletela otroku z dlani; jata ptic je zletela na jezero; škrjanček zleti visoko … Slovar slovenskega knjižnega jezika
